Camaldoli, ki ga je pred tisoč leti ustanovil sveti Romuald, je skupnost benediktinskih menihov. Njegovi dve hiši, sveti Ermitaž in samostan, potopljeni v gozdni mir, predstavljata dve temeljni razsežnosti meniške izkušnje, samoto in občestvo. Meniška skupnost živi v iskanju Boga, v molitvi in delu in je odprta za podelitev z moškimi in ženskami našega časa, zlasti z gostoljubjem. Foresteria ponuja prostor, odprt za vse, za duhovno in kulturno poglabljanje, dialog in srečanje. Samostan (ali cenobio) je kraj, kjer menihi, medtem ko živijo v samoti, doživljajo bratsko življenje in občestvo. Ta razsežnost bivanja ne živi le med člani skupnosti, ampak se izraža tudi v dobrodošlici gostov: v prostorih samostana in v prostorih Gostišča. Pravzaprav je samostan Camaldoli že od svojega nastanka kraj, odprt za sprejem gostov in romarjev. V zadnjem stoletju, zlasti od drugega vatikanskega koncila naprej, je bil obnovljen prostor za sprejem gostov (Foresteria) in sčasoma so se pojavili predlogi za kulturno in duhovno formacijo, ki predstavljajo eno glavnih zavez menihov skupnosti, ki živijo v samostanu. Temeljna značilnost sprejema v gozdarstvu je spodbujanje dialoga na verski, duhovni in kulturni ravni. Skozi vse leto, zlasti poleti, skupnost ponuja pobude (tedne ali vikende) svetopisemske, liturgične in teološke formacije, ekumenskega in medverskega dialoga, duhovnosti (duhovne vaje in duhovne vaje) in soočenja s sodobno kulturo. Nekateri predlogi so namenjeni zlasti mladim. Poleg udeležbe na konferencah in duhovnih predlogih je glede na razpoložljivost krajev mogoč tudi dostop do brezplačnega gostoljubja: za trenutke umika (osebnega ali skupinskega) in počitka, z delitvijo bogoslužne molitve skupnosti.